Je še zlasti zaskrbljujoča, ker to pomeni odsotnost čutenja. Po večini smo naravnani tako, da postanemo pozorni, ko nas nekaj boli.

V tem primeru je poškodovano živčevje in morebitne ureznine in otiščanci, ki se lahko vnamejo, ne bolijo, ali bolje, jih ni čutiti. Zato je pri diabetikih potrebno, da svoje noge bolj opazujejo. Globinski ulkusi ali globinske razjede, ki nastanejo pod otiščanci, pod keratozami, se bledo svetijo, pod njimi pa se nabira tekočina, enako kot pri žulju, le da se pri tem bolj hitro ognoji ali pa tkivo zelo hitro propada v globino, kar hitro doseže bližnje ležeče sklepe, nevarnost pa grozi zaradi infekcije. Zato je v tem primeru potrebno še posebej hitro zdraviti.

Podobni zapleti lahko doletijo tudi tiste z ishemijo, kar pomeni okvaro ožilja. Razlika je le v tem, da slednje zelo boli, zato so bolj pozorni in prej poiščejo pomoč.

V tem primeru gre za okvarjeno ožilje, motena je cirkulacija in s tem oksigenacija. Ker ni pretoka z aktivnim kisikom, je tudi Ph ožilja nepravi. Sledi začaran krog in poškoduje se ožilje v celotnem sistemu. Zato je zelo pametno, da se orientiramo na znanje o zdravju ter biokemičnih presnovnih procesih in njihovih ostankih, od katerih lahko imamo koristi ali pa tudi ne. Govorimo o kvarnih vplivih toksičnih produktov presnove, ki se morajo za vsako ceno očistiti iz telesa, če hočemo, da sistem kot celota (naše telo ) sploh deluje.

Po protokolu nog diabetiki naj ne bi namakali v vodi ali posodi dvomljive higiene.

Razlaga je utemeljena, če razumemo, da z namakanjem kožo omehčamo, kar predstavlja odprta vrata za infekcije. Torej, diabetikom nog ne namakamo, navkljub zahtevam po higieni. V skladu varovanja stanja, reševanja težav, odgovornosti za samostojno življenje diabetika in njegov boljši jutri, skrbimo za preventivo in kurativo. Zapletene primere naročamo na kontrolne preglede, pri katerih sprotno čistimo vse, dokler ni popolnoma dobro.